Premalo govorimo o otrokovem doživljanju sebe

Možgani – sploh otroški – potrebujejo reden trening, če želimo, da so prožni in učinkoviti. Moja sogovornica je specializirana trenerka za možgansko telovadbo, ki v metodi Brainobrain združuje mentalno aritmetiko z abakom in nevrolingvističnim programiranjem – vse z namenom, da postane otrok kreativen, empatičen in uspešen.

INTERVJU: KATARINA M. BAJT

Ste trenerka čustvenega in kognitivnega razvoja otrok. Nam ga lahko na kratko približate?
Biti trenerka pomeni veliko več kot trenirati možgane in računati na abak. Pomeni razumeti, kako otrok razmišlja, čuti in kako se ob tem razvija njegov notranji svet. Naš proces je strukturiran in življenjski hkrati. Pri kognitivnem delu krepimo koncentracijo, spomin, logično razmišljanje in hitrost. To delamo z abakusom in mentalno aritmetiko, kjer otrok postopoma razvija sposobnost vizualizacije in aktivira obe možganski polovici. Ne gre le za računanje, ampak za trening pozornosti in fleksibilnosti. Na drugi strani je tu še enako pomemben psihološki vidik, kjer se otroci učijo vztrajnosti, obvladovanja frustracije, samozavesti in nastopanja. Moja vloga ni le, da jih naučim računati, ampak da jim pomagam verjeti vase.

S kakšnim namenom vas poiščejo starši malčkov in večjih otrok?
 Razlogi se razlikujejo glede na starost otroka. Pri malčkih starše pogosto pritegne njihova radovednost do števil in želja, da bi pred vstopom v šolo otrok doživel pozitivno učno izkušnjo, pridobil samozavest in se socializiral v manjši, varni skupini. Pri šolskih otrocih pa je zgodba drugačna. Starši jih najpogosteje pripeljejo, ker opažajo težave s koncentracijo, fokusom, neodločnostjo ali pomanjkanjem samozavesti. Otrok sicer zmore, a težko vztraja, hitro izgubi pozornost ali ne verjame vase. In tukaj Brainobrain naredi veliko razliko.

Delate z abakom, mehanskim računalom. Kako vam je to ‘starodavno’ orodje v pomoč pri možganskem treningu otrok?
 Abakus je izjemno močno orodje, ker hkrati vključuje logiko, vizualizacijo in gibanje. Otrok premika kroglice, jih vidi, sliši in čuti, zato učenje poteka po principu VAK – to pomeni, da so v proces vključeni različni čutni kanali, zaradi česar je razumevanje hitrejše in pomnjenje trajnejše. S premikanjem kroglic otroci urijo tudi fino motoriko, kar dodatno spodbuja razvoj možganov. Jih pa ravno ta ‘starodavnost’ pogosto navduši. V svetu zaslonov je skoraj nekaj čarobnega, da lahko s premikanjem kroglic računajo hitreje od kalkulatorja. Opažam tudi, da trening na abakusu zelo pomirja otroke z ADHD, saj ritmično premikanje kroglic daje možganom strukturo in občutek varnosti.

Srečujete se s številnimi malimi klienti – je kakšna izrazito opazna skupna problematika današnjih otrok?
 Predvsem to, da odraščajo v svetu motilcev. Igrice, zasloni in hitri dražljaji možganom ponujajo takojšen užitek, zato je vse, kar zahteva napor in vztrajnost, veliko težje sprejeti. Otroci so navajeni hitrih nagrad, z delom, ki ga je potrebno narediti, pa težko sedijo dovolj dolgo, da bi doživeli občutek uspeha. Pomanjkanje koncentracije je postalo skoraj že normalizirano, vendar opažam tudi vedno več notranje strogosti in perfekcionizma, v zadnjih letih pa še posebej izstopa pomanjkanje samozavesti. Veliko otrok si ne upa dvigniti roke, odgovoriti, reči ne ali postaviti meje. Ne ker ne bi znali, ampak ker ne zaupajo vase.

Kako gledate na dejstvo, da ima danes ogromno otrok težave s pozornostjo, kar se močno kaže tudi v šoli?
 Ko jih vsakodnevno opazujem, bi rekla, da so osnovnošolci zelo obremenjeni, bolj kot srednješolci. Živijo v času velike količine informacij in že omenjenih motilcev. Pomembno je tudi razumeti, da koncentracija ni nekaj, kar pride samo z leti, ampak je veščina, ki jo moramo trenirati. Seveda pa ni vse samo trening, ogromno vlogo imajo tudi prehrana, gibanje in osnovna skrb za živčni sistem. Zato pri delu z otroki veliko pozornosti namenjam tudi temu, da se naučijo prisluhniti sebi, da prepoznajo, kdaj so utrujeni, kdaj potrebujejo premor, kako se umiriti in kako ponovno zbrati. Samoregulacija je danes ena najpomembnejših življenjskih veščin.

 Čemu menite, da dajemo starši premalo poudarka, ko so otroci še majhni, in čemu pozneje, ko odraščajo?
Pri majhnih otrocih je to pogosto samostojnost. Starši prehitro pomagamo, popravimo, naredimo namesto njih. Veliko vlagamo v znanje, manj pa v sposobnost, da otrok zdrži napor, počaka, dokonča nalogo in ob tem uravnava svoja čustva. Pri starejših pa opažam, da premalo pozornosti namenimo njihovi notranji samopodobi. Veliko govorimo o dosežkih, premalo pa o tem, kako otrok doživlja sebe. Razvijanje samozaupanja, notranje motivacije in občutka lastne vrednosti je ključno, saj brez tega tudi najboljši kognitivni potencial ne pride do izraza. In ne smemo pozabiti, da rastemo skupaj in da so otroci naše ogledalo, ampak to je že druga tema. (Smeh.)

Pri Branobrain pravite, da želite otroke opremiti za življenje, velik del tega so tudi veščine kakovostnega učenja. Kako je to videti v praksi pri delu z otroki?
Naša srečanja so strukturirana celostno. V dveh urah združimo trening mentalne aritmetike z elementi nevrolingvističnega programiranja, ki je prilagojen otrokom. To pomeni, da skozi metodologijo razvijamo pozornost, spomin, samoregulacijo, vztrajnost. Računanje ni cilj sam po sebi, temveč sredstvo za krepitev. Otroci se učijo, kako vztrajati, ko je težko, in kako ostati osredotočeni, ko jim uspeva. V drugem delu srečanja pa skozi zgodbe, pogovor, izreke, primere gradimo zdrava prepričanja o sebi, odgovornost, sodelovanje ter spoštljivo komunikacijo.

„Struktura je temelj, kreativnost pa nadgradnja. Kreativnost brez strukture namreč pogosto ostane na ravni idej.”

Spodbujate enakomeren razvoj obeh možganskih polovic, saj družba – ne nazadnje šola – danes predvsem ceni levo polovico. Kako lahko v vsakdanje ‘dolgočasne’ stvari vnašamo kreativne impulze?
Vsi potrebujemo ravnotežje, otroci še toliko bolj. Kreativnost, gibanje in domišljija pomembno podpirajo učenje, delo in trening. Staršem pogosto svetujem, naj jih kombinirajo z gibanjem – ni treba, da učenje vedno poteka za mizo. Lahko opravijo deset minut zbranega dela, nato kratek fizični izziv, na primer tek, kolebnico, skoke na trampolinu, nato pa se vrnejo k nalogi. S tem povezujemo telo in možgane, kar dokazano izboljšuje fokus. Tudi prostor lahko postane motivacija – učenje v šotoru iz rjuh, pod mizo, na tleh, na prostem ali celo v postelji pred spanjem. Pomembno je, da otrok najde tisto, kar njemu pomaga do večje zbranosti, zato ga spodbujamo v raziskovanju. To je zelo dragocena veščina za življenje.

Kaj pa vnašanje strukture – bi morali otroke, ki so izredno kreativni, brzdati in načrtno podpirati njihovo levo, strukturirano polovico možganov?
Struktura je temelj, kreativnost pa nadgradnja. Kreativnost brez strukture namreč pogosto ostane na ravni idej. Zato je pomembno, da otrok osvoji organizacijo, načrtovanje in vztrajnost, saj posledično lahko uresniči svojo domišljijo. Zato bi rekla, da moramo to dvoje uravnotežiti, saj otrok potrebuje oboje, svobodo izražanja in meje. Ko ob domišljiji razvijamo še načrtovanje, logiko in zmožnost dokončanja naloge, mu pomagamo zgraditi notranje ravnotežje. Če povzamem, je cilj dati kreativnosti obliko.

Se vam zdi sodobna šola z učnim programom in njegovimi izvedbami v praksi naklonjena razvoju možganskih potencialov? imate kot trenerka in ne nazadnje mama kakšno kritiko šole?
V našem centru imamo otroke iz javnih šol ter Montessori in Waldorfske šole, zato lahko zelo konkretno opazujem razlike. Otroci iz javnih šol so pogosto najbolj obremenjeni – program je obsežen, tempo hiter, prostora za bolj kreativno, izkustveno podajanje snovi pa malo. Pri njih se najbolj kaže negotovost in nesamozavest v primerjavi z otroki iz drugih šol, kjer tega skorajda ni. Šola je pomembna strukutra, vendar se še vedno preveč osredotočajo na napake in primanjkljaje otrok. Še vedno je prevelik poudarek na ocenah in primerjanju. Trenutnemu javnemu šolskemu sistemu kot trenerka in kot mama nisem naklonjena.

Je kombinacija metod, po katerih delate z otroki, uporabna tudi doma? Lahko vnašamo elemente možganskega treniranja pri vsakodnevnih opravilih?
Vsekakor. Pravzaprav je največja moč ravno v rutini in ponavljanju. Možgani se razvijajo zaradi majhnih, doslednih vaj, ki jih vključimo v vsakdan. Rutina nam daje varnost, ponavljanje pa utrjuje nevronske povezave. Če si recimo zobe umijemo z nedominantno roko in medtem stojimo na eni nogi, prekinemo avtomatizem in krepimo povezave – pa še zabavno je. Otrok lahko šteje naprej in nazaj do določenega števila, medtem ko skače ali se skupaj sprehajata. Ko je nemiren, naj najde v prostoru, v katerem je, deset rdečih stvari – s tem uri koncentracijo, spomin in uravna živčni sistem.

Koliko pa je takšen trening uporaben za nas, starše, in na splošno za odrasle?
Zelo, saj možgani ostajajo plastični vse življenje, in na to velikokrat pozabimo, dokler nismo že v letih, ko spomin začne pešati. Dobro je, da odrasli treniramo pozornost, spomin in fleksibilnost, to nas dela bolj zbrane, lažje se soočamo s stresom ter smo bolj prisotni tukaj in zdaj. To naši otroci vidijo, saj se učijo z opazovanjem. Če znamo mi zdržati frustracijo, se umiriti in ohraniti fokus, to postane model tudi za njih. Sicer pa pri nas izvajamo tudi programe za starejše odrasle nad šestdeset let. Rezultati so zelo lepi. Gospe, ki obiskujejo tečaj, poročajo o večji zbranosti in hitrejšem razmišljanju. Veliko jim pomeni tudi to, da naredijo nekaj zase, izstopijo iz rutine in se družijo.

Kakšni otroci vam pri delu prinašajo največje izzive?
Naš program je primeren za otroke z običajnim razvojnim potekom pa tudi za mnogo otrok z učnimi izzivi. V enajstih letih dela težko rečem, da bi mi kakšen otrok predstavljal izziv. Jasno postavim meje in hkrati ustvarim varen prostor. Zelo pomembno mi je, da nismo jaz in oni, ampak mi vsi skupaj. Otroci me kličejo po imenu, gradimo odnos zaupanja in občutek, da smo ekipa. V to skupnost vedno vključimo še starše. Če že kje nastane izziv, je to pogosto pri odraslih. Brainobrain je proces, ki traja tri leta in zahteva zaupanje, potrpežljivost in razumevanje, da se razvoj dogaja postopoma. V tem času ne rastejo le otroci, spreminjajo se tudi starši – pa tudi jaz kot trenerka, zato rast doživljamo skupaj.

 Delo od vas zahteva veliko kreativnosti – kje se polnite in kako služba vpliva na vaše življenje doma?
 Kreativnost je del mene že od nekdaj. Da lahko učim drugače, moram ostajati radovedna, igriva in odprta, kar je zame darilo. Polni pa me tudi dobra glasba, ples, kot da me nihče ne vidi, risanje, kvačkanje, narava, morje, potovanja, vsakodnevno gibanje. Krepi me delo na sebi. Moja sodelavka, s katero skupaj ustvarjava prostor, kjer rasteva tudi midve, in seveda moja družina. Partner in hči sta moja največja podpora in navijača. Delo pa me je zagotovo naučilo poslušanja sebe in drugih, zavedanja, da je odnos vedno pomembnejši od popolnosti.